Svetovalnica za starše: kako otroka naučiti prijateljstva

»Kako otroka naučiti prijateljstva?«

Hči je stara 4 leta in hodi v vrtec, kjer se zelo veliko druži s svojo najboljšo prijateljico. Ko nista sami, moja hči na to svojo prijateljico kar pozabi in je raje z drugimi. Prijateljica to seveda čuti in je zelo žalostna. Hčeri sem povedala, da takšno obnašanje lahko zelo boli in prizadene. Sprašujem se, ali naj še kaj rečem ali naj hčer pustim, da bo z izkušnjami na lastni koži prišla do tega, kaj je prav in kaj ne?

Sandra iz Ljubljane

Zmožnost za zrele prijateljske odnose razvijemo z odraščanjem skozi številne socialne izkušnje, tako prijetne kot boleče. Vaša hči in njena prijateljica sta začetnici pri učenju o sebi v odnosih. Res je, da morata razne »lekcije« izkusiti na lastni koži, potrebujeta pa tudi vaše vodstvo – ne napotkov, kaj je prav in kaj ne, pač pa vašo prisotnost, zanimanje, empatijo in spodbudo k pogovoru.

Vaša hči sledi svojim različnim interesom ter spoznava tako odnos ena na ena kot tudi dinamiko v skupini vrstnikov. Tako je prav! Hčere na prijateljico ne bi smela vezati dolžnost in odgovornost, da prepreči njeno žalost. Če sama le-te ne opazi, ji lahko pomagate ozavestiti, da njene izbire prijateljici včasih niso všeč in jo prizadenejo, a da ona ni storila nič narobe. Lahko skupaj z njo razmišljate, kako lahko ravna, ne da bi se žrtvovala za prijateljico (npr. ji pokaže, da je zanjo pomembna, jo povabi v igro z drugimi ...). Empatijo, čustveno pismenost in socialne veščine ji pomagate razvijati tudi tako, da skupaj prepoznavata njena lastna čustva, jih poimenujeta in odkrivata, kaj potrebuje, ko je jezna, žalostna, osamljena ...

Hčerina prijateljica v tej situaciji spoznava, da ni in ne more biti edina oseba, s katero se vaša hči želi družiti. Uči se sprejeti bolečino zavrnjenosti, prevzeti odgovornost zanjo, jo pomiriti ter poskrbeti zase. Potrebuje odraslo osebo, ki jo zmore uzreti in ostati ob njej v njeni žalosti (npr. »Vidim, da si žalostna, ker se prijateljica igra z drugimi.«) in je ne skuša takoj za vsako ceno potolažiti, razvedriti ali zasuti s predlogi, kaj naj naredi. Šele ko se čustvo poleže, ji lahko ta odrasli pomaga poiskati ideje, ali in kaj lahko sama stori, da ji bo bolje (kako se npr. potolaži, se igra sama ali se pridruži drugim ...). Tudi zanjo ste vi lahko ta odrasla oseba, saj opazite njeno žalost in vam je mar.
Če pa tovrstne pogovore izpeljete, ko ste vse tri skupaj, bo to za deklici dragocena izkušnja razreševanja zapletov v odnosu, kakršna bi koristila celo marsikateremu odraslemu.

»Nečakinja je preveč razvajena.«

Sem teta zelo ljubki, a včasih naporni nečakinji. Šest let je stara. Pogosto jo čuvam, peljem na izlet ali kaj podobnega. V zadnjem letu pa je nečakinja postala zelo zahtevna in – preprosto rečeno – razvajena. Ko kam greva, hoče, da ji kupim vse, kar si želi. Če omejim sladkarije na en sladoled na dan, reče, da doma lahko poje tri sladolede. Sestri sem že namignila, da varstvo včasih postane naporno, a me tudi ona ne sliši. Kaj naj naredim? 

Teta Polona iz Kopra

Če prav razumem, vam nekatere reči v odnosu med vašo sestro in njeno hčerko niso všeč in zdi se vam, da nečakinja zato razvija lastnosti, ki ji ne denejo najbolje. Morda vas lahko potolažim glede vaše vloge: sestrinega ravnanja in vedenja ne morete spremeniti, niti nimate ne pravice, da bi lahko to terjali, pa tudi ni to vaša odgovornost. Res je, da je praviloma težko (nemočno) opazovati, kako se nam ljubi ljudje vedejo samodestruktivno ali v nasprotju z našimi vrednotami – ampak žal glede tega ne moremo nič. Vsaj ne v smislu, da bi jih lahko primorali ravnati drugače.

Ampak novice niso zgolj slabe. Kajti, kar lahko naredimo – in kar je naša odgovornost, je to, da vplivamo na svoj vložek v »sistem« oz. razmerje; v vašem primeru predvsem v razmerje z nečakinjo. Za otroka je izjemno dragoceno, če lahko razvija odnose s (čim več) ljudmi, ki so drugačni od staršev. Zgledno bo torej, če ji z vedenjem, odzivanjem in načinom komunikacije vsakič znova kažete, da je mogoče tudi drugače, kot to počne njena mati (ali kdo drug). Otrok to ne bega, niti ni naporno – nasprotno. Je točno to, kar potrebujejo. 

Pregovarjanje med staršema ali člani družine o tem, kakšna vzgoja je »pravilna« ali »boljša«, sicer nikoli ne deluje blagodejno na otroka. Takšne spore in merjenja moči otroci doživljajo kot breme, sploh če so sami predmet spora. To jih navdaja z občutki krivde, kar je spet samo po sebi škodljivo in nezdravo. Zato se vedno splača dati na tehtnico: od česa bo imel otrok več? Pa jaz? In najin odnos? To so smernice in iztočnice, o katerih se splača razmišljati v takem položaju.
Seveda to ne pomeni, da ne smete s sestro načeti pogovora o vzgojnih strategijah, vendar imejte v mislih, da imajo take polemike svoje meje – in da otroku v središču praviloma ne koristijo, prej nasprotno. 
Zatorej kar pogumno nadaljujte odnos z nečakinjo na način, ki vam je pisan na kožo. Pazite le, da v trenutkih slabosti ali frustracije ne boste njej očitali vzgoje, ki je je deležna. Kar se tega tiče, je namreč – kot vsak otrok – prepuščena na milost in nemilost usodi, ki jo je dodelila v družino in staršem, ki so, kakršni pač so. Spremeniti jih ne morete – lahko pa ji skozi osebni odnos pokažete, da je mogoče tudi drugače. Otroci so hvaležna bitja in ne potrebujejo veliko – če od vas dobi pristno in osebno odgovorno teto, ki se ne igra igric in ne tekmuje za naklonjenost, bo dobila več kot dovolj. 

Imate vprašanje?

Pišite nam na elektronski naslov pogled@mladinska-knjiga.si.

Članek je bil objavljen v reviji Pogled

Pogled o različnih vidikih vzgoje in starševstva piše poglobljeno, tehtno in praktično. Zaupanja vredne vsebine pišejo znani slovenski strokovnjaki z različnih področij.
Spoznajte revijo >